Kraniosakralna terapija

• Kraniosakralna terapija uporablja in povečuje telesno sposobnost samozdravljenja in je tako primerna za vse težave, tako akutne kot kronične.
• S kraniosakralno terapijo se zelo uspešno zdravijo vse nepravilnosti in problemi povezani z delovanjem mišic in kosti ter vseh ostalih struktur v telesu.
• Okrevanje po poškodbah se s pomočjo kraniosakralne terapije močno pospeši.
• Odpravlja kalcinacije in povrne sklepom in mišicam prožnost.
• Kronična stanja, trajajoča dolgo vrsto let, se izboljšajo in z redno terapijo celo odpravijo.
• Poveča se telesna in umska vitalnost in odpornost na bolezni, okrepi se imunski sistem.
• Kraniosakralna terapija je primerna za vse in ni v nasprotju z nobeno danes znano metodo zdravljenja, kvečjemu jo dopolnjuje in povečuje uspešnost.

Primarni respiratorni mehanizem

S preučevanjem gibanja kranialnih kosti je William Garner Sutherland zaznal različne globlje ritme v telesu, različna pulsiranja in dinamike gibanj, vse povezano med sabo v urejeno delovanje celotnega človeškega telesa, urejeno vzdrževanje zdravja in normalnega psihofizičnega stanja človeka. Sistem oziroma mehanizem, ki vse to vzdržuje, poganja in ohranja, je Sutherland poimenoval ”Primarni respiratorni mehanizem”.

Kot že ime nakazuje, je Sutherland vsaj na začetku pojmoval to dogajanje kot nekaj mehanskega, se pravi vsaka kost/struktura se giblje v določeni smeri, pod določenim kotom itd. Kasneje, ko se začne pojavljati bolj povezano in globlje dojemanje odnosov med sistemi, razločevanje različnih plimovanj v telesu in zaznavanje potence in Diha življenja, se začne razvijati bolj biodinamičen pristop, ki ni toliko mehanski in se ne opazuje več samo posameznih struktur in odnosov med njimi, ampak je vse združeno v celoto, kjer se istočasno zaznava različna plimovanja, potenco, gibnost itd.

Primarno respiratorno gibanje celega telesa

VDIH/FLEKSIJA/EKSTERNA ROTACIJA
-telo se stransko razširi na obe strani
-če pogledamo od strani, se stanjša
-po vertikalni liniji se telo skrajša
-udi rotirajo navzven

IZDIH/EKSTENZIJA/INTERNA ROTACIJA
-telo se zoži na vsako stran
-če pogledamo od strani, se telo razširi
-po vertikalni liniji se telo podaljša
-udi rotirajo navznoter

Prirojena fluktuacija cerebrospinalne tekočine

Cerebrospinalna tekočina nastaja v možganih, v obeh lateralnih ventriklih in tretjem ventriklu, kjer prejme potenco, ki jo potem raznosi po vsem telesu.

Cerebrospinalna tekočina je po A. T. Stillu najvišji poznani element v človeškem telesu. Sutherland je pojmoval cerebrospinalno tekočino kot osnovni princip njegove teorije. S svojim pretanjenim občutkom in palpacijo je začutil, da cerebrospinalna tekočina pulzira in se pretaka vzdolž hrbtenjače. Na svoji poti obliva in regenerira celoten centralni živčni sistem, vključno z možgani. Skozi duralne ”rokave” cerebrospinalna tekočina obliva-vitalizira delno tudi periferno živčevje.

Sutherland je odkril, da je cerebrospinalna tekočina nosilec potence Diha življenja, ki tako prodre do vsakega dela telesa in ohranja oziroma vzdržuje originalno zdravje oziroma matriko, ki je nastala ob samem spočetju in je temeljni obrazec idealnega zdravja v posameznem telesu. Kjer je normalna distribucija potence preko telesnih fluidov kakorkoli motena, nastane bolezen. Kraniosakralna terapija podpre in posledično ojača fluktuacijo cerebrospinalne tekočine, tako da se ponovno vzpostavijo pravi odnosi med strukturami in prosta pot za raznos potence, nosilca zapisa zdravja, preko telesnih tekočin do vseh struktur in celic v telesu.

Gibanje, fluktuacija cerebrospinalne tekočin se čuti kot nežno plimovanje (ne kot pretakanje iz enega dela hrbtenjače v drugega), kot dviganje proti lobanji in spuščanje proti spodnjemu delu telesa, kot celota. Nemoteno gibanje cerebrospinalne tekočine se čuti kot valovanje skozi celo telo, vitalizira in obnavlja celotno telo.

Gibanje in gibnost lobanjskih kosti

V nasprotju s klasično medicinsko dogmo, da so lobanjske kosti zraščene trdno skupaj, kraniosakralna osteopatija in novejša dognanja dokazujejo, da so šivi med lobanjskimi kostmi gibljivi in da kosti ”dihajo” skladno in po določenih zakonitostih izražajo primarno respiratorno gibanje, kar je bilo dokazano v različnih študijah.

Lobanjske kosti izražajo različna gibanja skladno med seboj in gibnost v sami kosti posebej. Gibnost pomeni potenco in dihanje v sami kosti, kar se lahko zazna kot napihovanje in spuščanje tkiva v celoti in je najbolj pomembno gibanje, ki se ga lahko zazna v sami strukturi.

Gibnost kosti in gibanje kosti v odnosu ene do druge, je v veliki meri pogojeno z življenjem in življenjskimi izkušnjami posameznika, genetiko, živčnim sistemom in nerešenimi izkušnjami in travmami iz preteklosti. Idealno gibanje lobanjskih kosti, kjer ni nerešenih travm in posledic travmatičnih izkušenj, bi bilo neovirano, čisto in orientirano na sredinsko vertikalno linijo telesa.

Lobanjske kosti v sredinski liniji (sphenoid, occiput, vomer in ethmoid) se ob vdihu/inhalaciji rotirajo v fleksijo. Simultano s sredinskimi kostmi v fleksiji, so vse parne lobanjske kosti v eksterni rotaciji (frontalna kost, parietalni kosti, temporalni, obe maxilli, lakrimalni kosti, nosni kosti, zigomatični kosti in palatinski kosti).

Kraniosakralna terapija generalno gledano, eksterna rotacija parnih kosti povzroči širjenje lobanje na obe strani in ožanje od spredaj nazaj. Ob izdihu se parne kosti gibljejo v nasprotno smer, kar se imenuje interna rotacija/ekstenzija.

Nehoteno gibanje križnice med črevnicama

Križnica se prirojeno giblje (drsi, se guga) med obema črevnicama v skladu z ritmičnim valovanjem primarnega respiratornega mehanizma in izraža gibnost, ki jo poganja potenca Diha življenja in njegovih faz primarnega dihanja. Neovirano gibanje križnice je pomembno, ker je le-ta vitalen del primarnega respiratornega sistema zaradi svoje povezanosti z lobanjo preko dure (zunanje ovojnice centralnega živčnega sistema).

Idealno gibanje križnice je skladno z gibanjem membran, živčnega sistema in vsemi strukturami, ki izražajo primarni respiratorni mehanizem. Križnica se prirojeno giblje (drsi, se guga) med obema črevnicama v skladu z ritmičnim valovanjem primarnega respiratornega mehanizma in izraža gibnost, ki jo poganja potenca Diha življenja in njegovih faz primarnega dihanja.

Neovirano gibanje križnice je pomembno, ker je le-ta vitalen del primarnega respiratornega sistema zaradi svoje povezanosti z lobanjo preko dure (zunanje ovojnice centralnega živčnega sistema). Idealno gibanje križnice je skladno z gibanjem membran, živčnega sistema in vsemi strukturami, ki izražajo primarni respiratorni mehanizem.

Recipročne tenzijske membrane

Recipročne tenzijske membrane so tentorium, falx cerebelli in falx cerebri, vse so sestavni del notranjega dela dure, ovojnice možganov in centralnega živčnega sistema. Razmejujejo predele znotraj lobanje in možganov in tam, kjer se ”odlepijo” od notranjega dela dure, nastanejo prostori, ki so del venoznih sinusov. Dura ima ob izhodu iz lobanje in vzdolž hrbtenjače samo en ovoj, v lobanji pa ima dva in del notranjega so tudi recipročne tenzijske membrane. Tako lahko celotno duro smatramo kot del recipročnih tenzijskih membran, saj se vsako gibanje, ki ga te izražajo, čuti vzdolž cele dure, celo do križnice. Prav tako kakršnokoli odstopanje od normalnega, zdravega gibanja in gibnosti samih membran povzroči omejeno gibanje dure in tako tudi križnice ter celotnega lokomotornega aparata in obratno.

Vsaka blokada v križnici oziroma duri, razne zožitve in kompresije, vse to ima vpliv na optimalno gibanje lobanjskih membran in tako na vse strukture znotraj lobanje.

Če želimo, da gibanje celotnega sistema membran nemoteno izraža primarno dihanje, je potrebno osvoboditi vse odnose med njimi in širše okrog njih, kar pomeni celoten sistem.

Prirojena gibnost možganov in hrbtenjače

Centralni živčni sistem se nahaja v okviru in mejah dure in njenih membran in je tako sestavni del primarnega respiratornega mehanizma. Vse strukture v telesu se obnavljajo, organizirajo in gibljejo s pomočjo Diha življenja, kar se najbolj čuti kot vdelano pulziranje in gibanje samih tkiv. Centralni živčni sistem prav tako izraža določena gibanja ter izraža primarni respiratorni mehanizem. Vsaka celica živčnega sistema izraža vrojeno gibanje-pulziranje, ki se čuti in lahko opazuje ob nežni palpaciji.

Centralni živčni sistem z možgani in vsebujočimi ventrikli je najbližje bistvu, oziroma je prvi prejemnik potence v cerebrospinalni tekočini. Poleg tega, da imajo vse celice možganov in hrbtenjače prirojeno gibanje (motilnost, gibnost) v sebi, se tudi centralni živčni sistem kot celota giblje po določenih zakonitostih, oziroma bolje rečeno izraža vdih in izdih primarnega respiratornega mehanizma. Ob vdihu se hrbtenični kanal dvigne/skrajša v smeri proti lobanji, lobanja se razširi na stran in zoža od spredaj proti zadaj. Lateralni ventrikli se rotirajo naprej in razširijo. Tudi vse lobanjske kosti sočasno sledijo tem gibanjem, tako da se dihanje, posamezen vdih in izdih celotnega primarnega mehanizma čuti kot sinhrono in istočasno gibanje vseh struktur.

Več o zgodovini si preberite tu ->