”Prirezane kot ribje škrge, nakazujoč primarni respiratorni mehanizem”
je bila misel, ki je med preučevanjem zgradbe človeške lobanje prešinila Williama Garnerja Sutherlanda, ki je bil takrat, na prelomu iz 19. v 20. stoletje, študent osteopatije.
Osteopatija je veda o zdravju, ki jo je razvil Andrew Taylor Still na sredini 19. stoletja v ZDA in je nastala kot odgovor na t.i. ”klasično medicino”, ki za zatiranje bolezni in ohranjanje približnega zdravja uporablja le kemijo, umetna sredstva z ogromno stranskimi učinki, za blaženje katerih so spet potrebna nova in nova zdravila, ki bolezen le potiskajo globlje in globlje v telo. Misel, ki je prešinila Sutherlanda, pomeni začetek raziskovanja in razvoja kraniosakralne terapije.
Začel se je spraševati, zakaj imajo lobanjske kosti stičišča-suture, če ortodoksna medicina uči, da so trdno zraščene skupaj v lobanjo.
