Zgodovina kraniosakralne terapije

”Prirezane kot ribje škrge, nakazujoč primarni respiratorni mehanizem”
je bila misel, ki je med preučevanjem zgradbe človeške lobanje prešinila Williama Garnerja Sutherlanda, ki je bil takrat, na prelomu iz 19. v 20. stoletje, študent osteopatije.

Osteopatija je veda o zdravju, ki jo je razvil Andrew Taylor Still na sredini 19. stoletja v ZDA in je nastala kot odgovor na t.i. ”klasično medicino”, ki za zatiranje bolezni in ohranjanje približnega zdravja uporablja le kemijo, umetna sredstva z ogromno stranskimi učinki, za blaženje katerih so spet potrebna nova in nova zdravila, ki bolezen le potiskajo globlje in globlje v telo. Misel, ki je prešinila Sutherlanda, pomeni začetek raziskovanja in razvoja kraniosakralne terapije.

Začel se je spraševati, zakaj imajo lobanjske kosti stičišča-suture, če ortodoksna medicina uči, da so trdno zraščene skupaj v lobanjo.

Če so lobanjske kosti res zraščene trdno skupaj, čemu potem suture?

Tako je Sutherland začel eksperimentirati na sebi, na svoji lobanji, katero je na različne načine trdno povezoval, da bi odkril, ali se lobanjske kosti premikajo, ali so res trdno zraščene skupaj. Če se kosti res premikajo, bi morala preprečitvi teh gibanj slediti različna patološka stanja v telesu. Ko je povezoval in stiskal različne lobanjske kosti, je odkril veliko spremljajočih fenomenov po telesu, kar dokazuje, da se lobanjske kosti premikajo na različne načine in je to gibanje tesno povezano z dogajanjem v telesu in telesnih sistemih. Kar je odkril Sutherland, je imelo velik vpliv na vse naslednje generacije osteopatov in kraniosakralnih osteopatov in terapevtov.