Primarni respiratorni mehanizem

S preučevanjem gibanja kranialnih kosti je William Garner Sutherland zaznal različne globlje ritme v telesu, različna pulsiranja in dinamike gibanj, vse povezano med sabo v urejeno delovanje celotnega človeškega telesa, urejeno vzdrževanje zdravja in normalnega psihofizičnega stanja človeka. Sistem oziroma mehanizem, ki vse to vzdržuje, poganja in ohranja, je Sutherland poimenoval ”Primarni respiratorni mehanizem”.

Kot že ime nakazuje, je Sutherland vsaj na začetku pojmoval to dogajanje kot nekaj mehanskega, se pravi vsaka kost/struktura se giblje v določeni smeri, pod določenim kotom itd. Kasneje, ko se začne pojavljati bolj povezano in globlje dojemanje odnosov med sistemi, razločevanje različnih plimovanj v telesu in zaznavanje potence in Diha življenja, se začne razvijati bolj biodinamičen pristop, ki ni toliko mehanski in se ne opazuje več samo posameznih struktur in odnosov med njimi, ampak je vse združeno v celoto, kjer se istočasno zaznava različna plimovanja, potenco, gibnost itd.

Primarno respiratorno gibanje celega telesa

VDIH/FLEKSIJA/EKSTERNA ROTACIJA
-telo se stransko razširi na obe strani
-če pogledamo od strani, se stanjša
-po vertikalni liniji se telo skrajša
-udi rotirajo navzven

IZDIH/EKSTENZIJA/INTERNA ROTACIJA
-telo se zoži na vsako stran
-če pogledamo od strani, se telo razširi
-po vertikalni liniji se telo podaljša
-udi rotirajo navznoter

V nasprotju s klasično medicinsko dogmo, da so lobanjske kosti zraščene trdno skupaj, kraniosakralna osteopatija in novejša dognanja dokazujejo, da so šivi med lobanjskimi kostmi gibljivi in da kosti ”dihajo” skladno in po določenih zakonitostih izražajo primarno respiratorno gibanje, kar je bilo dokazano v različnih študijah.

Lobanjske kosti izražajo različna gibanja skladno med seboj in gibnost v sami kosti posebej. Gibnost pomeni potenco in dihanje v sami kosti, kar se lahko zazna kot napihovanje in spuščanje tkiva v celoti in je najbolj pomembno gibanje, ki se ga lahko zazna v sami strukturi.

Gibnost kosti in gibanje kosti v odnosu ene do druge, je v veliki meri pogojeno z življenjem in življenjskimi izkušnjami posameznika, genetiko, živčnim sistemom in nerešenimi izkušnjami in travmami iz preteklosti.

Idealno gibanje lobanjskih kosti, kjer ni nerešenih travm in posledic travmatičnih izkušenj, bi bilo neovirano, čisto in orientirano na sredinsko vertikalno linijo telesa.

Lobanjske kosti v sredinski liniji (sphenoid, occiput, vomer in ethmoid) se ob vdihu/inhalaciji rotirajo v fleksijo. Simultano s sredinskimi kostmi v fleksiji, so vse parne lobanjske kosti v eksterni rotaciji (frontalna kost, parietalni kosti, temporalni, obe maxilli, lakrimalni kosti, nosni kosti, zigomatični kosti in palatinski kosti).

Generalno gledano, eksterna rotacija parnih kosti povzroči širjenje lobanje na obe strani in ožanje od spredaj nazaj. Ob izdihu se parne kosti gibljejo v nasprotno smer, kar se imenuje interna rotacija/ekstenzija.

[/rt_columns]

[/vc_column_text][/vc_tab][/vc_tabs][/rt_column]